Zanimivosti:


Prašičja gripa(influenca):

Človeški gripi po etiologiji(vzroku) in po poteku podobna bolezen je v ZDA že dolgo endemična (prisotna).Verjetno se je od tam z izvozom prašičev prenesla v vzhodno Azijo,južno Ameriko in leta 1976 tudi v Evropo.
Prašiči zbolijo za dvema subtipoma Influenca-A virusa,ki jih serološko ločimo z površinskimi antigeni H1N1 in H3N2.Možne so občasne infekcije ljudi in prašičev z obema podtipoma virusa.Virus se nahaja v dihalih obolelih prašičev in se prenaša aerogeno(po zraku) ali z kontaktom.Okužba gre preko dihal na druge prašiče,ki že 24 h po okužbi vsebujejo maksimalno koncentracijo virusa,ki se začne po 72 h zniževati.Tipični znaki pri obolelih prašičih se pojavijo 2-3 dni po nakupu novih prašičev ali po pojavu prvih znakov.Veliko prašičev v reji je apatičnih,brez apetita in kažejo pospešeno težko dihanje.Včasih sedijo in imajo odprt gobec.Pojavi se kašelj v napadih,ki živali zelo boli.Telesna temperatura naraste za kratek čas na 41 ali več.Sesni pujski ne zbolijo tako akutno.Ponavadi traja bolezen okoli 3 dni,do 6 dneva pa preneha.Pojavijo se še drugi znaki kot so:izcedek iz oči in nosu,mehko blato.Najresnejši problem najdemo pri pl.svinjah-pomanjkanje mleka pri doječih svinjah,zvrgi pri brejih,svinje,ki zbolijo med brejostjo skotijo malo število pujskov,ki so slabovitalni in se tudi pozneje slabo razvijajo.Bolezen se v nekaj dneh razširi po vseh objektih na dvorišču kjer so prašiči.Skoraj vsi prašiči 1 teden po izbruhu bolezni razen izgube teže ne kažejo več znakov bolezni.Čeprav lahko zboli 100% živali,je smrtnost pod 1%.Virus slabo prenaša višje temperature okolja,zato v prizadetih čredah povišamo temperaturo okolja za 2-4 stopinje,seveda istočasno ob zadostni zračnosti.Zdravimo le prašiče,ki kažejo znake bolezni več kot 3 dni in breje pl.svinje,ki so močneje prizadete,da ne pride do zatajitve srca ali zvrgov.Za preventivo obstaja mrtva vakcina,katere učinki pa vedno ne izpolnijo pričakovanj.
Ljudje,ki smo več v kontaktu z prašiči lahko imamo več protiteles proti temu virusu in občasno lahko tudi zbolimo,vendar ta prašičji virus gripe ne predstavlja splošne nevarnosti za ljudi.


V naši veterinarski ambulanti zadnja tri leta uspešno uporabljamo za zdravljenje malih in velikih živali(predvsem športnih konjev) relativno novo metodo, ki se imenuje BICOM bioresonančna metoda.

 

 

BICOM bioresonančna metoda

 

Kaj je to ?

 

Pojem bioresonančne terapije je besedna stvaritev inštituta za regulativno medicino,ki izvira iz leta 1987. S pojmom »bioresonančna terapija » je mišljena terapija s pacientovimi lastnimi elektromagnetnimi vzorci. Telesu lastna elektromagnetna nihanja se z antenskimi elektrodami odvzamejo telesu in se dovedejo v BICOM aparat. BICOM aparatura iz lastnih telesnih informacij s specifičnimi elektronskimi vezji ustvari terapevtske signale, ki jih skozi izhodni kabel vrne pacientu. S to razporeditvijo pride do eliminacije oziroma redukcije patoloških elektromagnetnih informacij v telesu. Pacient in terapevtski aparat tvorita regulacijsko zanko.

Poleg terapije se z to metodo izvaja tudi diagnostika bolezni. Dejstvo je, da je BICOM aparat zmožen zaznati patološka odstopanja na energetskem nivoju že veliko prej od običajnih diagnostičnih metod. Tako lahko BICOM aparat uporabljamo ne samo za diagnostične in terapevtske namene, temveč tudi za kompletno preventivo zdravstvenega stanja pacienta.

 

Osnove razumevanja BICOM bioresonančne metode

  

Gre za popolnoma biofizikalno metodo in pomembno je vedeti da:

1. Je snov, materija, samo ena vrsta izražanja in oblik energije. Druge so elektromagnetna sevanja, kot sta elektrika in svetloba. Te nematerialne energije lahko združimo v pojmu kvantna energija, kamor sodijo tudi električna,magnetna, elektromagnetna polja, težnostno polje ipd. Predstavljajte si, da je vse to kar vidite samo milijardni delček naše resničnosti.

2. Vsaka živa ali neživa materija oddaja elektromagnetno valovanje. Ta valovanja so biofizikalni procesi, ki krmilijo dogajanja v organizmu.

3. Vodilni celični biologi so dokazali,da so celice 100x bolj občutljive na elektromagnetno valovanje kot biokemične substance. Primerjava prenosa informacije z elektromagnetnim valovanjem ali biokemičnimi procesi je kot primerjava elektronske pošte z navadno.

4. Razen fizioloških (»zdravih«) vzorcev, ima vsak organizem tudi patološke(»bolezenske«) vzorce npr;

     -toksične obremenitve

     - poškodbe

     - infekcije

     - neozdravljive bolezni

     - geopatske obremenitve

     - brazgotinske blokade

     - obremenitve z elektrosmogom

     - energetske blokade hrbtenice

     - stresne situacije

     - in številne druge

5. Fiziološka in patološka nihanja skupaj imenujemo pacientova lastna nihanja. Iz pacientovih lastnih nihanj se z pomočjo moderne elektronike naredijo terapevtska nihanja(BICOM aparat), brez dodajanja drugih ali tehnično izdelanih frekvenc.

6. Ta preoblikovana terapevtska nihanja,ki so nastala iz lastnih pacientovih nihanj, se preko BICOM aparata privedejo nazaj v telo pacienta. Terapevtski učinek se ne odvija v terapevtskem aparatu, ampak v pacientu samem.

7. Terapevtska nihanja povzročajo v telesu pacienta terapevtski učinek z brisanjem oz. reduciranjem patoloških nihanj po eni strani in po drugi strani spodbujajo oz. krepijo fiziološka nihanja.

8. Cilj BICOM bioresonančne metode je, da se patološka nihanja reducirajo,oz. eliminirajo in da se istočasno okrepijo fiziološka nihanja.

9. Izboljšanju biofizikalnih energetskih situacij sledi časovno izboljšanje biokemičnih potekov v smeri normalizacije, oz. zdravljenja.

10. Glavni cilj BICOM bioresonančne metode je aktiviranje pacientovih lastnih telesnih regulacijskih moči, da se osvobodi motečih patoloških vplivov v tej meri, kolikor jo je potrebno za ozdravitev.

 

Zgodovina BICOM bioresonančne metode

 

- V začetku 18. stoletja Newton postavi teorijo, da je svetloba sestavljena iz majhnih hitro letečih delcev,ki sledijo zakonitosti mehanike,ki jo je zasnoval.

-Začetek 20. stoletja Max Planck objavi rešitev statične razporeditve toplotnega sevanja na različne valovne dolžine, kar je možno dokazati, da se elektromagnetna valovanja oddajajo v snopih,ki jih je poimenoval kvante.

-Leta 1905 Einstein podpre to teorijo s preizkusom o fotoelektričnem efektu. Da bi ta efekt lahko razložil je moral svetlobni žarek domnevati kot tok samostojnih delcev, ki jih je kasneje imenoval fotone.

-Ampak Einsteinov način prikaza je bil v nasprotju Maxwell-ove teorije o elektromagnetizmu po kateri se naj bi svetloba, kot vsa ostala elektromagnetna sevanja, razširjala kot nadaljevalna valovanja.

-Ker pa je možno oba aspekta preračunati in dokazati z eksperimenti,sta se dvojna narava valov in delcev znašla v postopnem priznavanju obeh teorij.

-Na podlagi teh dejstev se je razvila kvantna teorija, katere glavna izjava se glasi; materija in sevanje lahko nastopite kot kvant ali kot valovanje.

-Po pojmovanju kvantne mehanike je torej predstava,da je materija sestavljena iz elementarnih delcev, samo en aspekt resničnosti.

-Kako uspešna je bila kvantna teorija, se je kmalu pokazalo, kajti možno je bilo sprejemljivo razložiti pojave kot so: atomsko strukturo,radioaktivnost, jedrsko cepitev in jedrsko fuzijo, efekt elektromagnetnih valovanj, elektromagnetnih polj ter številna druga spoznanja.

-Osnova kvantne teorije je kvantno polje. To je kontinuiran medij, ki je prisoten povsod po prostoru. Delci materije se smatrajo le kot prostorska zgostitev kvantnega polja, kot koncentracija energije. V osnovi lahko različna kvantna polja delujejo kot izmenično učinkovanje(resonanca).

-Fizik in Nobelov nagrajenec Louis de Broglie je v svojih teoretičnih delih obsežno prikazal resonančne fenomene kvantnih polj in njihovo medsebojno učinkovanje na daljavo. Vse snovi imajo specifičen frekvenčni vzorec. To velja za neživo materijo kot tudi za vse organske substance. In tu leži ključ razumevanja bioresonance.

-Frekvenčne vzorce je v osnovi možno zaznati, vendar pa ležijo pod mejo šumenja. Ne moremo pa jih ustvariti vidne po direktni poti. Najbolj znanemu nemškemu biofiziku dr. Poppu je to uspelo dokazati z  pomočjo fotopomnoževalke, in sicer, da celice sevajo(oddajajo) biofotone po določeni zakonitosti in da te med seboj komunicirajo preko biofotonov. Tako je možno s pomočjo kvantne fizike razložiti določene fenomene tudi v področju biofizike, celične biologije in celične strukture,kot npr. sevanje kvantov DNK,celično komunikacijo,aktivnost encimov ter vrsto drugih fenomenov.

-Do sedaj je medicina(veterina) zanemarjala naravo valovanja materije in ravno tukaj začne delovati bioresonanca: deluje s frekvenčnim vzorcem(kvantnih polj) sevanja materije. Na osnovi raziskovanj na področju biofizike se bo ta način kvantne fizike vse bolj uveljavil tudi v medicini(veterini).

-Dr. Franc Morell ter ing. Raschke sta tako v začetkih 70-tih prejšnjega stoletja, naredila prvo napravo, ki je bila sposobna brati biološko elektromagnetno valovanje, ga bodisi ojačati ali izničiti. Napravo so imenovali MORA-aparat(MO-rell in RA-schke).Zamisel se je razvijala in se združila s hitrim razvojem računalniške tehnologije in tako smo dobili napravo BICOM(BIO-comunication), oziroma BICOM 2000, najnovejši model nemškega proizvajalca Regumed. Nova metoda je postala znana pod imenom bioresonanca-metoda z bio informacijo. Naprava ima sposobnost zaznati patološke frekvenčne vzorce organizma(samo njegove lastne), jih ustrezno predelati(reducirati oz. eliminirati) ter vrniti v organizem v normalni tj. fiziološki obliki. S tem se organizem, na popolnoma naraven način zopet uravna na fiziološki, njemu prijazen način delovanja.

 

Indikacije BICOM bioresonančne metode pri živalih

 

-          alergije

-          kronične in degenerativne bolezni

-          rakasta obolenja

-          diareje neznanega izvora

-          kožne bolezni

-          bolezni notranjih organov

-          intolerance na hrano

-          parazitarne bolezni

-          infekcijske bolezni

-          respiratorne bolezni

-          paralize

-          metabolične težave

-          bolezni lokomotornega aparata

-          bolečinska stanja

-          spondiloze

-          vedenjske motnje

-          številna druga patološka stanja

 

BICOM bioresonančna terapija pride v poštev tudi pri vseh tistih obolenjih, kjer konvencionalna veterina ne najde ustrezne pomoči.

Vemo,da tempo življenja narekuje vse večje in večje napore, tako od naših ljubljenčkov kot tudi ekonomskih živali. V organizmu se nabira vse več toksičnih substanc, energetskih blokad, negativnih sevanj ter drugih biokemičnih obremenitev,ki se nalagajo in privedejo do številnih kroničnih, degenerativnih obolenj.

 

 

 

 

Alergije :

Konvencionalna medicina(veterina) v večini primerov lahko le lajša ali omili težave, ne rešuje pa problema,ki je nastal, poleg tega s številnimi zdravili ter njihovimi stranskimi učinki, še dodatno obremeni organizem. BICOM bioresonančna metoda pa da organizmu pravilno informacijo, kako naj reagira in kaj naj naredi. Terapija sama ne naredi nič namesto organizma, ampak ga samo pomni kaj mora narediti. Pri tem se zdravi le pacientova lastna informacija, telo tako na popolnoma naraven in neškodljiv način pride do ozdravitve.

 

  Prednosti BICOM bioresonančne metode pri živalih

-          visoka učinkovitost

-          ni nezaželenih stranskih učinkov

-          neboleča in ne stresna terapija

-          enostavna uporaba

-          številne možnosti zdravljenja

-          hitra in natančna bioenergetska diagnostika

-          direktno testiranje alergenov iz pacientovega lastnega okolja

-          nobenih ostankov v mesu ekonomskih živali

-          itd.



KRAŠEVEC, EDEN IN EDINI

Čuvaj in družinski pes... Oboje je lahko kraševec, naša edina mednarodno priznana avtohtona pasma, in sicer že od leta 1939. Takrat so bili to še ilirski ovčarji, toda pod tem imenom so vodili tudi šarplaninca.
Zaradi razlik sta se kasneje (leta 1986) pasmi osamosvojili in "severna" pasma se je preimenovala v kraškega ovčarja. A tudi to ime ni najbolj posrečeno oziroma pravilno. Kraševec namreč ni ovčar, temveč pastirski pes.
Pastirski psi so samostojni, dvakrat pretehtajo vsako odločitev in gredo v akcijo le takrat, ko so ovce v nevarnosti.
Toda kako lahko pes brani trop ovac pred zvermi? Kako se lahko pes postavi po robu medvedu in drugim zverem? Pes se v boju ne more kosati z medvedom, toda pastirski pes markira svoje območje in že z vonjem opozori zveri, seveda pa tudi z glasom. Nevaren pa ni samo medved, ampak tudi risi, ponekod volkovi in ujede.
Vzgoja kraševca v pastirskega psa se precej razlikuje od vzgoje v "mestnega" psa. Mladi kraševec kot pastirski pes skoraj ne sme imeti stikov s človekom, tudi s svojim gospodarjem ne. Prepovedani so božanje, ljubkovanje in podobno. Razlog je preprost - pes mora biti del tropa, njegova povezanost z ovcami mora biti močnejša od vezi s človekom. Mlademu psu prinese življenje med ovcami posebno obliko socializacije, ki je odličen temelj za zaščitniško držo do ovac, ki se pri psu razvije kasneje. Poleg tega kraševec ne potrebuje kakšnega posebnega treninga in manj ko se ukvarjamo z njim, bolje je.

( vir : Geo, julij 2007 )
september, 2007


POGLEDAM TI V OČI...

V nasprotju z večino živali se znajo krokarji vživeti v človeka pred seboj, slediti njegovemu pogledu in si razložiti njegov pomen.
Raziskovalca Thomas Bugnyar in Bernd Heinrich sta izvedla poskus, v katerem sta postavila krokarja pred leseno steno. Ob njen rob sta postavila človeka ki je usmeril pogled na določen predmet, ki je - z vidika krokarja - ležal za steno. Ko je krokar to opazil, je poletel prek pregrade, da bi preveril, kaj zanimivega se skriva za njo.
V drugem poskusu je krokar opazoval, kako je človek skril njegovo priljubnjeno hrano. Ko se je približal drugi krokar, je prvi začel brskati drugje - trik, s katerim je prišleka skušal speljati na napačno sled.
Da gre za načrtno ravnanje, je razkril tretji poskus. Spet je nekdo skril hrano, vendar sta dogajanje tokrat opazovala oba krokarja. Takoj ko sta ostala sama, sta oba po najkrajši poti odletela k hrani.

( vir :  Geo, julij 2007 )
avgust, 2007




NAPOVEDOVANJE POTRESOV

Imamo nešteto poročil-nekatera izvirajo izpred davnih stoletij-, ki opisujejo nenormalno vedenje živali pred začetkom močnega potresa. Zdi se, da živali začutijo zgodnje opozorilne znake potresa, še preden jih lahko zaznajo zdajšnje sodobne seizmične naprave.
Čeprav so zahodni strokovnjaki glede tega pojava še naprej skeptični, njihovi vzhodni kolegi sprejemajo možnost, da živali lahko zaznajo bližajoči se potres. Na Kitajskem in Japonskem uradna znanost že dolgo spremlja vedenje živali. Raziskovalci želijo tako ugotoviti, ali bi jih lahko uporabili kot sistem zgodnjega opozarjanja na potrese.
Največ pozornosti kot morebitnim odkrivalcem potresov namenjajo živalim, ki so najtesneje povezane s človekom -hišnim ljubljencem in škodljivcem. Zdi se, da so psi še posebej občutljivi za skrivnostne namige o bližajočem se potresu.
Znano je, da galebi in podgane zapustijo območje nekaj ur prej, preden ga prizadene potres.
Kače spretno zaznavajo bližajoči se potres, zato še pravočasno pobegnejo iz skrivališč.
To vznemirljivo vedenje je bilo navdih za naslov knjige o živalih, ki napovedujejo potrese, znanstvenika prof. Helmuta Tributscha z Berlinske svobodne univerze (Wenn die Schlangen erwachen).

( vir : Skrivno življenje živali )
julij, 2007




S SUŠILNIKOM NA KRVOSESE

Z natančno uravnano temperaturo lahko topel zrak uniči parazite, uši in tako nadomesti zamudne postopke  in uporabo kemije.
Že ena sama polurna terapija z napravo "lousebuster" je dovolj, da se znebimo mrčesa, ki povzroča neprijetno  srbenje in vnetja. Ta naprava deluje podobno kot navaden sušilnik za lase. Od običajnega sušilnika se razlikuje po močnejšem toku zraka, katerega temperatura ne presega 60 stopinj Celzija. Parazite namreč uniči natančno uravnana suhost zraka; 80% uši in 98% gnid takoj pogine, preostale parazite terapija sterilizira.
Stranskih učinkov terapija s toplim zrakom nima.
Do nedavnega so uši uničevali z geli, pršili in šamponi, ki so vsebovali insekticide in mišične ali živčne strupe, npr. piretrum, permetrin ali celo lindan-sestavine, ki lahko škodijo tudi našoj hišnoj živali.
Ponavadi je bilo treba terapijo ponoviti, saj je precej gnid postopek preživelo.
Zdravljenje z rastinskimi olji, pri katerem se paraziti zadušijo, je manj strupeno, vendar bolj žilavega mrčesa  takšna sredstva ne uničijo.
 
( vir : Geo, junij 2007 )
junij, 2007


ŽIVALI OBČUTIJO PODOBNO KOT ČLOVEK

V resnici je sposobnost občutenja bolečine, trpljenja in strahu pri človeku in vsaj pri višje razvitih živalih podobna, kar je potrjeno z dokazi.
Že Charles Darwin je pisal : "Ker ima človek enake čute kot žival, morajo biti tudi osnovni občutki enaki."
Stališču današnje znanosti ustreza analogni zaključek prof.dr. Sambrausa, ki pravi sledeče: "Vsak človek lahko občuti trpljenje in bolečino. Te subjektivne občutke spremljajo objektivni pojavi kot kričanje...Vretenčarji so morfološko in fiziološko zelo podobni človeku. Živali kažejo v določenih stanjih enake pojave kot človek, torej kričijo, se tresejo, se nenavadno vedejo, so apatične. Iz tega lahko sklepamo, da imamo opraviti z analognimi občutki, torej da žival ne občuti le bolečine, ampak občuti tudi trpljenje." ( Citirano po Hirt/Maisack/Moritz, Komentar k zakonu o varstvu živali )

( vir : Osvoboditev živali, Revija za prijatelje živali, št.8 )
maj, 2007


BOLNI JEŽ

Ceste, kosilnice, stopnice, ki vodijo v klet, ledene zime - na ježe preži mnogo nevarnosti. Pomagajo jim v bolnišnici na jugozahodu Anglije. Bodičaste bolnike pozdravijo s skrbno nego in včasih celo z mavcem.
Ježa po prihodu v bolnišnico najprej pregledajo. Najprej ga stehtajo na kuhinjski tehtnici. Mnogi so podhranjeni...
....nato veterinarka s stetoskopom previdno posluša srce. Kako močno bije? Ali morda iz pljuč prihajajo piskajoči toni?
Če veterinarji posumijo, da si je jež morda zlomil kost, ga slikajo z rentgenom. Zdravljenje je nato odvisno od tega, kar pokaže slika.
Šibkega ježka zavijejo v brisačo, da mu je toplo, in ga hranijo z žlico: malo umešanega jajca, mačja ali pasja hrana. Šele kasneje mu dajo posodico, iz katere sme jesti sam. Ježkom ne dajajte mleka! Povzroči jim drisko.
Ko si živali opomorejo, jih preselijo v posebej zgrajeno bolniško hišico, obloženo s slamo, kjer se v miru naspijo.

( vir : GEOlino, april 2007 )
april, 2007


ŽIVALSKA ZVESTOBA

Psi slovijo po zvestobi do človeških gospodarjev, celo po njihovi smrti. Enako vdani so tudi drugi hišni ljubljenci.
Najslavnejši je verjetno terier  Bobby ki se je z lastnikom Dédom preselil v Edinburgh na Škotskem. Déda je tam zbolel in umrl. V Bobbyjevi navzočnosti so ga pokopali. Pes ni hotel zapustiti mrtvega gospodarja. Naslednjih 14 let, vse do svoje smrti, se je Bobby vsak večer zvesto vračal na njegov grob. Mesto je izdalo posebno dovoljenje, da so ga lahko pokopali ob njegovem gospodarju. Dobil je celo svoj nagrobnik.
Na Japonskem je znan pes pasme akito, po imenu Hači Ko. Njegov lastnik je bil dr.Ueno, predavatelj na Cesarjevi univerzi v Tokiu. Hači Ko je gospodarja, ki se je iz službe vračal z vlakom, vsak večer pričakal na postaji. Toda nekega večera, je takrat triletni Hači Ko čakal zaman. Dr.Ueno je tistega dne na univerzi umrl zaradi srčnega napada.Čeprav je kmalu dobil nov dom, je še 10 let vsak večer hodil na postajo.
Podobno je pes vodnik z imenom Canelo, še leta 1997 vsak dan obiskoval bolnišnico v Candizu na jugu Španije, v kateri je njegov slepi gospodar umrl sedem let prej.
Poti ne znajo  poiskati le psi. Leta 1974 so v Angliji, starejšo lastnico mačke po imenu Moggie odpeljali v bolnišnico kje je prihodnji dan umrla. Dva dni pozneje je bil pogreb  v 24 km oddaljeni vasi. Ko so krsto spustili v grob, so prisotni na bližnjem nagrobniku zagledali Moggi ki je resno opazovala obred. Mačka ni bila še nikoli v vasi-kaj šele, da bi vedela, kje natančno bodo pokopali njeno lastnico...

( vir : Skrivno življenje živali )
marec, 2007
 
ZLATI HRČEK IN NJEGOVA DIVJA PLAT

Hrčki ( Cricetinae ) so zelo razširjeni v naravi. Naseljujejo stepe in polja v širokem pasu, ki se razteza od Francije prek srednje Evrope, Kavkaza in Mongolije skoraj do Tihega oceana. V Sloveniji živijo v Panonski nižini in so zaščiteni.
Najbolj od vseh hrčkov, pa je usoda na človeka priklenila zlatega hrčka. Prof. Israel Aharoni je aprila 1930 v bližini starega karavanskega mesta Alep iz podzemnega bivališča izkopal 12 zlatih hrčkov - samico z mladiči.To so bili prapredniki milijonov zlatih hrčkov, ki danas živijo v človekovi oskrbi.
Po drugi svetovni vojni so raziskovalci v tem glodalcu videli predvsem poskusno žival prihodnosti. Hrček se razmnožuje hitreje kot katerikoli sesalec. Že po 16 dneh brejosti samica povrže 8 do 12 mladičev. Vsaj teoretično bi lahko par hrčkov v enem letu proizvedel  3 000 potomcev. Enako hitro zlati hrček reagira na virus gripe in stekline.
Upi o zlatem hrčku kot univerzalni poskusni živali se niso uresničili iz trivialnega  razloga, da je hrčka s kratkim repom težko prijeti in držati; mnogi laboranti, ki so to poskušali, so skupili boleče ugrize.
Namesto tega je hrčkom na voljo kariera v "zlati kletki". Ponoči lahko brez težav  zavrtijo kolo več kot tritisočkrat na noč ali približno šest kilometrov ! Če mu pustimo, znosi v brlog  dobrih 15 kilogramov semen ali sadežev, 150-kratno količino svoje teže !  Zaloge si nosi v skladišče v obustnih mošnjah, ki se lahko povečajo do trikrat, ko jih do zadnjega kotička napolni  s semeni.
Poleg tega je zlati hrček kozmopolit. Ves svet ga ljubi...
Še vedno živi v naravi, vendar ga bo človek brez takojšnjih zaščitnih ukrepov kmalu iztrebil.

( vir: GEO, januar 2007 )
februar, 2007

HIBERNACIJA

Hibernacijo imenujemo tudi zimsko spanje, čeprav se pri njej dogaja več zapletenih fizioloških sprememb, ki so daleč od spanja.
Hibernacija ne nastopi kar čez noč. Živali se nanjo pripravljajo več tednov. Jedo več kot navadno in ustvarjajo zaloge maščobe, ki jih bo pozimi ohranjala pri življenju. Hibernacija lahko traja do šest  mesecev.
Kar nam je znano, je zimsko spanje najznačilnejše pri ježih. Pred zimskim spanjem se v njihovem telesu dogajajo številne fiziološke spremembe. Količina kalija v krvi se poveča in razmnoževalni organi se izrazito zmanjšajo, saj jih zdaj ne bodo potrebovali. Enako se zgodi z nekaterimi žlezami z notranjim izločanjem, med drugim s ščitnico, sprednjim delom hipofize in nadledvičnimi žlezami.
 Ko je čas hibernacije blizu žival postane lenobna. Dihanje se močno upočasni. Neki netopirji vdihnejo le enkrat na dve uri. Tudi srčni utrip postane počasnejši. Kroženje krvi se upočasni, zato koža in okončine kmalu postanejo hladne. Telesna temperatura se lahko zniža celo za 20 stopinj Celzija, tako da je komaj kaj višja od temperature okolja. Žival je videti mrtva.
Nekatere živali, na primer polhi, tekunice in netopirji, se pozimi v rednih časovnih razmikih prebujajo, da se iztrebijo.
Prebujanje iz zimskega spanja je za živali najnevarnejše obdobje. Za ponovno ogrevanje telesa se porabi veliko energije. Če je žival med hibernacijo kaj nepričakovanega zbudilo in nato ni nadomestila izgubljene maščobe, preden je znova zdrsnila v zimsko spanje, ji bo za ponovno prebujanje verjetno zmanjkalo energije in bo poginila.

( vir: Skrivno življenje živali )
januar, 2007


NAPOVEDOVALCI VREMENA

Živali bolje napovedujejo vreme kot ljude, ker so občutljive za različne meteorološke znake, tudi elektromagnetne.
Žužkojedi netopirji, ki živijo v temnih globokih jamah in naj torej ne bi vedeli, kakšno je zunaj vreme, natančno zaznajo, kdaj se bodo leteče žuželke zaradi dežja zunaj združile v roje. Dr. Ken Paige z Inštituta za okoljske raziskave na Univerzi Illinois je opazil, da je letečih žuželk največ, kadar je zračni tlak nizek. Ko zračni tlak naraste, se število žuželk zmanjša in jame zapusti manj netopirjev.
Elektromagnetne namige upoštevajo tudi ptice hudourniki (Apus apus) ki preživijo večino časa v zraku. Z zaznavanjem atmosferske ionizacije začutijo električno nevihto, preden jih ta doseže. Nevarnosti se izognejo tako, da letijo pravokotno na njeno pot.
Kadar prerijski pes (Cynomys) zasliši bližajočo se nevihto, okoli vhoda v svojo duplino zgradi krožni nasip, da bi preprečil poplavo v njej.
Pijavke in žabe so legendarne vremenarke. Pijavke se v sončnem vremenu zadržujejo na dnu ribnika, malo pred začetkom nevihte  pa se dvignejo na površje.
Žabe so imeli nekoč doma kot žive barometre. Pred dežjem potemnijo, ker se pigmentne celice (melanofore) v njihovi koži zaradi vlage razširijo.

( vir :  Skrivno življenje živali )
december, 2006


HRČKI SE OD ŽALOSTI REDIJO

Podgane in miši v stresnih situacijah izgubijo apetet, navadni zlati hrček Mesocricetus auratus pa ne. Pri tej živali sta se v stresnih okoliščinah razvili požrešnost in debelost, podobno kot pri večini ljudi.
Michelle Foster s sodelavci z Univerze Georgia-State v Atlanti (ZDA) je zato izbrala hrčka za vzorčni primer. Znanstveniki so natančno nadzorovali njegovo prehranjevalno vedenje, kajti upali so, da jim bodo rezultati pomagali določiti dejavnike, ki vplivajo na čezmerno težo pri človeku.
V eksperimentu so mlade hrčke večkrat za sedem minut dali v kletko k starejšim in močnejšim sovrstnikom. V nekaj sekundah in po kratkem boju za ozemlje so se vsiljivci podredili gostiteljem. Kmalu za tem so začeli očitno več jesti. Hrčki so morali biti tej "agresiji" v 30 dneh izpostavljeni najmanj štirikrat. Reakcijo so okrepili še z občasnim stresom.
V jasno urejenem poteku dneva s pričakovano, redno konfrontacijo je bila njihova reakcija veliko šibkejša. Tudi to je vzporednica s človeškim vedenjem."Nepredvidljivi stresni dogodki so za ljudi veliko bolj škodljivi kot predvidljivi", pišejo raziskovalci,"saj običajne procese v telesu spravijo iz ravnovesja".
Potem se maščoba zbira, tako pri hrčkih kot pri človeku, predvsem na trebuhu, in ta tako imenovana visceralna maščoba velja za zdravju še posebej škodljivo. Ljudje in hrčki so si podobni tudi hormonsko: pod stresom okrepljeno proizvajajo nadledvični hormon kortizol, ki spodbuja apetit.
Podgane in miši pa tvorijo kortikosteron, ki očitno zajezi lakoto. Raziskovalci upajo, da bodo lahko z novimi spoznanji razvili nova zdravila proti debelosti.

(vir : GEO )
november, 2006


ŽIVALSKE SANJE

Ali  živali sanjajo? Najnovejše raziskave kažejo, da je to res.
Sanjajo skoraj vsi sesalci, nekatere ptice in celo nekaj plazilcev, saj imajo podobne spalne cikle kot ljudje.
Najbolj razširjeno mnenje  je , da s sanjami urejamo dogodke in čustva, ki jih izkusimo podnevi. Pri tem spravimo v možgane pomembne nove podatke in zavržemo stare.
Kdor je opazoval psa ali mačko, kako med spanjem stoka, se trese in trza s tačkami, kot bi hotela steči, ne dvomi, da te živali sanjajo.
Čeprav o vsebini njihovih sanj lahko le ugibamo, pa lahko po njihovih gibih med spanjem sklepamo, da one podoživljajo-čeprav malce živahneje kot mi-nedavne dogodke v življenju.
Raziskovalec živalskih sanj dr. Michel Jouvet meni, da imajo sanje zlasti pri mladičih vlogo nekakšne navidezne resničnosti, ko ti s pomočjo varnih sanj vadijo in pilijo lovske sposobnosti ali beg pred plenilci.

( vir : Skrivno življenje živali )
oktober, 2006



ŽALOST IN ŽALOVANJE PRI ŽIVALIH

Številne živalske vrste po žalostnem dogodku preživljajo obdobje, ki bi ga še najbolje opisali kot obdobje žalovanja.
Ptice, zlasti pripadnice vrst, ki ostanejo v paru vse življenje, kažejo ob smrti partnerja nedvoumne znake žalosti.
Priznani etolog prof. Konrad Lorenz je pri sivih goseh, ki so izgubile partnerja, opazil vse znake žalovanja. Gosi dobijo udrte oči in glava jim dobesedno obvisi na vratu.
Labodi si poiščejo partnerja za vse življenje. Znano je, da pri parih, ki so bili dolgo skupaj, užaloščeni preživeli labod neha jesti in pogine kmalu za svojim partnerjem.
Čuvstvene odzive so opazili tudi pri živalih, ki jim je poginil živalski prijatelj.
Poniji žalujejo za svojimi dolgoletnimi prijatelji. Postanejo duševno otopeli in zavračajo hrano. Iz potrtosti jih lahko izvleče nov tovariš.
Biokemik iz Minnesote dr.William Frey in novinarka Muriel Langseth sta med raziskavami za svojo knjigo Crying prejela veliko pisem pasjih lastnikov, ki so trdili, da čustva njihove ljubljence spravijo v jok.
Med bolj izstopajočimi primeri so bili irski seter, ki je jokal ob smrti družinske mačke, bostonski terier, ki se je skril in ihtel, kadar ga je lastnik oštel, in več mehiških golih psov, ki so jokali od razburjanja.
Najbolj nenavadna pa so poročila o domnevno žalojočih čebelah delavkah, ki v roju priletijo na pogreb svojega čebelarja.
Julija 1994 je v Angliji umrla čebelarka Margaret Bell. Čebelnjake je imela 11 km stran od kraja  kjer je živela.Toda na dan pogreba je roj priletel na vogal ceste nasproti njene hiše...


( vir : Dr.Karl Shuker: Skrivno življenje živali )
september, 2006


KONJU NE ZMANJKA KAR TAKO ZRAKA !

Kako konjem med dirjanjem ali galopiranjem uspeva ohraniti "hladno glavo"?
To vprašanje je povsem na mestu, saj te živali ne uporabljajo za večino sesalcev značilnega sistema toplotne regulacije, pri katerem toplota- podobno kot pri avtomobilskih grelnikih- prehaja med arterijami in venami. Razporeditev žil v glavi teh živali ne omogoča takega načina hlajenja tkiva, ki bi preprečeval "pregrevanje" možganov.
Raziskovalna ekipa veterinarjev z Univerze v Saskatchewanu v Kanadi je s pomočjo mikrosond odkrila, da imata pri konjih vlogo hladilnih naprav dve majhni vrečici, t.i. goltna žepa, ki ležita v evstahijevi cevi, obdajata vratne arterije ter lahko vsebujeta tudi do 500 mililitrov zraka. Raziskovalci so z mikrosondami merili temperaturo krvi v vratnih žilah ter goltnih žepih konj. Med njihovim dirjanjem ali galopiranjem se je temperatura krvi, ki je potovala v možgane konj, znižala na raven temperature v goltnih žepih. Sami goltni žepi se ob tem le malenkostno segrevajo.

Vsekakor zelo "domiseln" sistem, ki konjem pomaga ohranjati "svežino" tudi pri temperaturah nad 40 stopinj Celzija.

( vir : Življenje in tehnika )
avgust, 2006
 




RAZPOZNAVANJE GOVEDA

Označevanje goveda s kavbojskim žigosanjem je po novem zastarelo; danes namreč obstajajo za ta namen zanesljivejši, manj boleči in zato sprejemljivejši preprosti odtisi smrčkov govedi.
Novi avtomatizirani sistem za razpoznavanje goveda je razvilo berlinsko podjetje za uporabno informatiko Gfal (www.gfal.de). Brazde na koži, ki leži med nosnicami govedi, ostanejo nespremenjene vse življenje, njihova razporeditev pa je - podobno kot pri človeških prstnih odtisih - pri vsaki živali različna in edinstvena.
Petnajst posebej izstopajočih potez vzorca, ki ga tvorijo te brazde, zadostuje za zanesljivo določitev posamezne živali. Odtis brazd se tako kot pri jemanju prstnih odtisov prenese na papir, digitalizira  ter digitalizirano obliko vnese v računalniško vezje. To vezje se nato kot nekakšen "potni list" pripne na uhelj živali. Tako lahko pri izbruhu kužnih bolezni med živino veterinarji hitro ugotovijo, iz katerega hleva prihaja obolela žival, kar je pomembno za pravočasno izsleditev kotišča kužne bolezni.

( vir : Življenje in tehnika )
julij, 2006